Znana Črnomaljka Ilinka Todorovski, novinarka, prevajalka, publicistka, je osnovno in srednjo šolo obiskovala v Črnomlju. V višje razrede OŠ je zahajala v stavbo naše šole Loka (v tistih časih je bila namreč v Črnomlju le ena osemletna osnovna šola – prvih pet razredov so učenci obiskovali v stavbi OŠ Mirana Jarca, ostale tri pa v stavbi OŠ Loka). Končala je študij novinarstva. V svoji novinarski karieri je med drugim delala v Zunanjepolitičnem uredništvu TV Slovenija, bila je tudi dopisnica RTV Slovenija iz Zagreba. Delala je v Informativnem programu TV Slovenija, in sicer kot urednica Uredništva dnevnoinformativnih oddaj in kot vodja velikih projektov (volitve, referendum, vstop Slovenije v EU …). Leta 2017 je postala varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Pred kratkim je imela za učitelje OŠ Loka zanimivo predavanje o svojem delu varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev. Jeseni se je mudila na naši šoli in ob tej priložnosti smo šolski novinarji z njo napravili intervju.
1. Po čem se spominjate OŠ v Črnomlju?
Imam zelo veliko dobrih in slabih spominov. Ko sem po tolikih letih vstopila v te prostore, mi je kar zastal dah. Ob pogledu na to dvorano, kjer smo tudi mi imeli malice pa telovadbo, in na ta oder, kjer sem na kakšni prireditvi tudi sama nastopala, sem se takoj spomnila treme, ki me je nekoč prav tu čisto povozila. Na proslavi ob Prešernovem dnevu sva s sošolcem pela Prešernovo Železno cesto v duetu, izmenjaje vsak po en verz. Nenadoma pa sem pozabila besedilo pesmi in od sredine pesmi ves čas pela eno in isto kitico, medtem ko je on ohranil koncentracijo in je pel svoje besedilo naprej. Pevski zbor, to je bila samo ena od obšolskih dejavnosti, s katerimi sem se ukvarjala. V šoli mi je šlo dobro in sem imela čas za različne krožke. Tudi tam sem dobila dobro podlago za nadaljevanje šolanja.
2. Katere šolske predmete ste imeli najraje?
Najmanj naravoslovje, čeprav sem imela tudi tam kar dobre ocene. Najbolj pa me je privlačila slovenščina, ker sem izjemno rada brala in še dandanes zelo rada berem. Iz osnovne šole imam ohranjeno navado, da si zapisujem knjige, ki jih preberem. Seveda analogno – na roke si napišem ime in priimek avtorja, naslov dela. Če mi je kakšna misel všeč, si jo tudi prepišem, preprosto zato, ker si jo tako bolje zapomnim, ostane z mano in še besedni zaklad bogatim.
3. Koliko knjig pa ste prebrali?
Zdi se mi, da neskončno. Še sploh, če bi upoštevala vse, kar sem prebrala v šoli, med študijem, poklicno. Če bi rekla, da preberem eno knjigo na teden, ne pretiravam. Ko imam več časa, še več. Ko sem utrujena ali pa imam težka obdobja, izberem kaj lahkotnega, kriminalke in knjige, ki ne terjajo nekega intelektualnega napora. Za službo pa medijsko literaturo, predvsem o etičnih dilemah.
4. Katere knjige ste imeli najraje kot otrok?
Spomnim se, da mi obvezna branja praviloma niso bila všeč, da niso bila po mojem okusu. Raje sem brala kaj pustolovskega ali doživljajskega, kot na primer Tajno društvo PGC ali Gimnazijko Antona Ingoliča. Ali kaj vznemirljivega, kar me je popeljalo v druge svetove, kot so bile knjige Julesa Verna. Saj sploh ne vem, ali ta dela danes še poznate in berete. Takrat pa nismo imeli družbenih omrežij in tudi po televiziji sta bila le en ali dva programa, ne kaj posebej zanimiva. Z branjem pa si si domišljijsko lahko ustvaril vse svetove.
5. Kako so se mladi včasih družili, zabavali, preživljali prosti čas? Kaj ste počeli med odmori?
Med odmori smo klepetali, opravljali, viseli po vecejih in si pripovedovali, kaj je kdo doživel, katera tovarišica je kaj rekla in česa ne, kdo je kako oblečen, kdo je koga pogledal ali ne – to je bilo skratka druženje po skupinah prijateljev ali prijateljic. Najbolj vznemirljiv del obiskovanja šole je bil jutranji prihod, ker si vso pot od doma do šole z nekom govoril, ves čas klepetal. Prav tako med odmori. Po šoli si potem spet ponovil vajo in spet smo govorili in smo si vse povedali o pouku, o dogajanju doma, o načrtih za naprej; podobno seveda tudi pri krožkih, ki smo jih obiskovali. Veliko smo govorili. To posebej omenjam, ker zdaj pri mlajših opažam, da sploh več ne govorite. Ne vem, ali to velja za vas. Nedavno sem se v nedeljo zvečer peljala z vlakom v Ljubljano in nisem mogla verjeti, da je v prepolnem vagonu dijakov in študentov vladala smrtna tišina, ker so se vsi ukvarjali s telefoni. V času moje mladosti bi spremljali eksplozijo smeha, glasnih pogovorov in veselja.
6. V čem je bistvena razlika med šolanjem takrat in danes?
Današnjih oblik šole niti ne poznam, lahko povem, kar vidim od daleč. Mislim, da je bistvena prednost današnjih generacij učencev, da lahko v hipu poiščete podatek, ki vas zanima, in poglobite svoje znanje o praktično čemer koli z nekaj kliki na spletu, prek bogate medijske ponudbe in tudi s pogovorom z učitelji. V današnjih časih je odnos med učitelji in učenci bolj sproščen. V mojem času je bil ta odnos zelo formalen, ni si bilo mogoče predstavljati, da bi učitelja kar pocukal za rokav in se z njim po domače pogovarjal. Po drugi strani pa se mi zdi, da nam ni nič škodilo, da smo imeli strožji vzgojni in učni režim, da so veljala pravila, da se je natanko vedelo, kakšno snov moraš obvladati, in da so bili tudi učitelji strožji. Če strnem, bi rekla, da imate veliko več možnosti za široko zajemanje znanja, hkrati pa tudi strašansko težavo, ker morate v tem obilju vsega ugotoviti, kaj je pravzaprav za vas pomembno in zanimivo.
7. Ali ste že od mladih nog vedeli, da boste novinarka?
Ne, tega nisem vedela, čeprav sem bila vedno zraven, ko smo pripravljali šolska glasila. To je takrat pomenilo, da nisi le napisal članka, ampak si ga moral natipkati ali pa v lepopisu napisati, da bi ga potem z nekimi starinskimi tehnikami – takrat so bile seveda najmodernejše – razmnožili in speli strani, da bi dobili podobo časopisa. Se pravi, da je bilo vse od ideje do izdaje v naših rokah. Zdaj je vse bolj profesionalno. Tako deluje tudi vaše šolsko glasilo. In če končam: da bom novinarka in da želim to študirati, sem se odločila v zadnjem hipu, v četrtem letniku srednje šole.
8. Kaj pa ste si želeli biti kot otrok?
Vedno sem mislila, da bom učiteljica. Ne vem, zakaj. Ko sem odraščala, pa sem začela hrepeneti po tem, da bi videla svet, in ugotovila, da poučevanje v šoli ni zame. Komaj sem dočakala, da sem šla na študij v Ljubljano, ki je bila zame simbol vsega, kar mi je bilo v Črnomlju nedosegljivega. Potem pa sem ugotovila, da ti velika mesta lahko ponudijo neke vsebine, ki jih v majhnih nimaš, da pa se povsod živi na enak način in da razlike niso bistvene. Pomembno je, s kom se družiš, kako preživljaš čas, kakšne želje imaš in kakšne cilje.
9. Midve sva obe članici novinarskega krožka pa naju zanima, katere so lastnosti dobrega novinarja.
Najpomembnejši sta dve: radovednost in obvladanje maternega jezika. Brez tega sploh ne moreš vstopiti v ta poklic – ljubiteljsko ali pa profesionalno. Če si novinar, pa te nič ne zanima, je vse brez pomena. Ampak ni treba, da te zanimajo velike zadeve. V vsem, kar se zgodi, lahko najdeš nekaj, kar v tebi vzbudi zanimanje, da si rečeš: »O, zakaj pa je tako?« Se pravi, da ničesar ne vzameš tako, kot je, ampak da se za vsako stvar vprašaš: »Zakaj pa?« In potem moraš znati to napisati ali povedati na najboljši možni način. Če tega ne zmoreš, ti tudi radovednost nič ne pomaga. Glede na medij je potem odvisno še, ali je pomembneje, da se dobro izražaš pisno ali govorno.
10. Vaša poklicna pot je zelo razgibana, ukvarjali ste se z najrazličnejšimi področji novinarstva. Katero vam je bilo najzanimivejše?
Najvznemirljivejše je bilo obdobje, ko sem bila dopisnica RTV Slovenija iz Hrvaške. Zakaj? Ker sem bila tam novinarka v res posebnih letih, ko je po razpadu nekdanje skupne države Jugoslavije tam še bila vojna, postavljali so se temeljni nove države Hrvaške. Delo dopisnika te tudi povsem posrka, saj si za vse sam, pravi »one man band«, če uporabim ta angleški izraz. Niti urednika nimaš, ki bi ti rekel: »Pojdi, naredi!« Sam si, sam moraš prepoznavati teme, se znajti v vseh novinarskih žanrih, v poročanju tako za televizijo kot za radio, ki imata različne zakonitosti. Dopisništvo tudi ne pozna specializacije: vse te mora zanimati, od politike do športa. Specializirani novinarji so običajno res dobri poznavalci na svojem področju. Npr. novinar v kulturi se potem še dodatno specializira, nekateri spremljajo uprizoritvene umetnosti, se pravi gledališče, opero ali balet, drugi likovno umetnost ali knjižne novosti. Ko pa si dopisnik, pokrivaš vse, tudi kulturne dogodke, kar je pač v nekem trenutku zanimivo. Zato je dopisnikovo delo tako vznemirljivo in vsestransko. To obdobje me je tudi najbolj formiralo na moji poklicni poti.
11. V čem se razlikujeta delo v zunanjepolitičnem uredništvu in urejanje dnevnoinformativnih oddaj?
Eno je novinarsko delo, drugo pa uredniško – to je temeljna razlika. Novinar poskrbi, da neko vsebino, ki si jo izbere sam ali mu jo predlaga urednik, oblikuje v zaokroženo celoto, v radijski, televizijski ali spletni prispevek, v podkast ali oddajo. Novinar sam ali urednik bi lahko za temo izbrala obnovo osnovne šole Loka. Novinar bi moral o tem zbrati vse podatke in poiskati prave sogovornike ter iz tega pripraviti poročilo, intervju, pogovor, kot bi se pač dogovoril z urednikom.
Urednik pa je tisti, ki presoja, katere teme, vsebine so najpomembnejše, s katerega zornega kota in kako naj se novinarsko pripravijo. Kot urednica dnevnoinformativnih oddaj, kamor na TV Slovenija sodijo Poročila, Dnevnik, Odmevi …, sem morala iz dneva v dan tehtati, kaj je novica dneva, katera sodi v katero oddajo, kako bi jo bilo treba predstaviti ali nadgraditi, morda s terenskim oglašanjem v živo, z gostom ali soočenjem v studiu. In pri tem seveda moraš poskrbeti, da gre vse, kar je pomembnega, v eno oddajo.
Če bi npr. novinar predlagal, da bi poročal o prenovi črnomaljske šole v Loki, bi kot urednica lahko rekla: »Niti pod razno! Danes se ukvarjamo s covidom – ne pride na vrsto!« Če bi bile okoliščine drugačne, pa bi se lahko odločila tudi čisto drugače: »Seveda, pripravi prispevek, z njim bomo začeli oddajo, lahko je dolg tri minute«. To je bistvena razlika.
12. Leta 2017 ste postali varuhinja pravic gledalcev in poslušalcev RTV Slovenija. Kakšno je vaše delo?
Zdaj že pet let opravljam to delo – mandat se mi izteka. Moje delo je prejemanje odzivov na vse programske vsebine in storitve javnega medija ter presojanje, ali so v skladu s temeljnimi pravili javnega medija. Ker je RTV orjaški medijski servis, je tudi razpon odzivov izjemno širok: vsak se lahko odzove na katero koli televizijsko, radijsko, spletno, digitalno vsebino ali storitev. Tudi vidve bi mi lahko pisali, na primer da sta pogrešali kakšno informacijo ali da je bilo poročanje pristransko, necelovito, neetično, premalo informativno, da je bilo v kateri koli oddaji, lahko tudi v otroški ali mladinski, predvajano kaj, kar po vajinem mnenju tja ne sodi. Ko varuh prejme odziv, poskrbi, da tisti, ki je pisal ali klical, prejme odgovor. Če je recimo pohvala, potem jo le posredujem naprej in se zahvalim. Če pa je pritožba, ko nekdo meni, da je bila storjena neka napaka, varuh opravi obravnavo in o zadevi napiše mnenje in priporočilo. Teh odzivov je res veliko in so raznovrstni, tako po vsebini kakor tudi po načinu. Nekateri so jezni in čustveni, drugi zelo podrobno argumentirani. Sama vselej pravim, da so lahko tudi zelo ostri, če so le spoštljivi. Prizadevam si za kulturo dialoga. Lahko imamo različna mnenja, povejmo si jih naravnost, če je treba, smo lahko v kritiki tudi neusmiljeni, ampak tako, da drugega ne žalimo in da ne prestopimo meje dobrega okusa.
13. Pogosto lahko slišimo mnenja, da ljudje v sodobnem času vedno manj berejo, pišejo in da je tudi pisna komunikacija na vse nižji ravni. Kaj bi nam lahko svetovali za izboljšanje bralne pismenosti?
Zdi se mi, da je odgovor kot na dlani: ne moreš biti pišoč in govoreč v zborni slovenščini, če slovenščine nimaš rad, če ne bereš, ne poslušaš. Ali če povem z druge strani: vsak, ki je del govorjene in bralne kulture in želi postati boljši, bo to tudi postal. Najhuje je, če se komu zdi, da pravilna slovenščina sploh ni pomembna – zakaj bi postavljal pike in vejice, koga pa to sploh zanima? In da je danes pomembnejše, da govorimo tuje jezike kot svojega lastnega. Nimam v mislih le formalnega znanja ali teorije in slovnic: ključno je, da imamo jezik radi. Da začutimo ugodje, ko ugotovimo, da lahko neko stvar povemo na več načinov in potem eksperimentiramo z odtenki v izbiri besed. In tudi komunikacijsko moč jezika je pomembno spoznati. Vedeti moramo, da lahko z besedami tudi prizadenemo. Ali pa pohvalimo, tudi če ne rečemo »pohvalim«. Jezik ni samo beseda, ampak tudi način. Posebej v novinarstvu ni pomembno samo, kaj rečeš, napišeš, ampak tudi kako.
14. Napisali ste knjigo o znanem Belokranjcu Josipu Doltarju. Koliko časa je nastajala? Kje ste dobili vse potrebne podatke zanjo?
Pisala sem razmeroma kratek čas, mesec ali dva. Ampak to je samo tehnični del, čas, ki ga porabiš, ko sediš za računalnikom in napišeš, kar že veš. Raziskovala pa sem kakšni dve leti – kar je po eni strani neskončno dolgo, po drugi pa skoraj nič, glede na to, da o človeku, o katerem sem pisala, nisem vedela praktično ničesar. Zavedala sem se, da je bil pomemben in poseben. Vendar se pri pisanju ni mogoče zanesti zgolj na besede, pomembo je zbiranje podatkov in preverjanje v pisnih arhivskih virih.
Arhivi so v tem obdobju postali moja strast, saj skrivajo toliko zanimivega in so neskončen vir podatkov. Tudi o tebi. Če bi vaju kdaj zanimali vajini predniki, družinska zgodovina, je zakladnica podatkov nadškofijski arhiv, ki hrani krstne, poročne in mrliške knjige. Veliko podatkov najdemo v Arhivu Slovenije ali Zgodovinskem arhivu Slovenije. Pa šolske kronike so izjemno bogat vir informacij. Zdaj recimo raziskujem neko poglavje iz pomladi leta 1945 in sem nekaj dragocenih podatkov našla prav v kroniki OŠ Griblje, saj ravnatelji za vsako leto zapišejo bistvene dogodke in prelomnice za vsako šolsko leto. Včasih je treba uporabiti tudi »obvoznico«, če ne najdeš konkretnega odgovora na svoje vprašanje, lahko v knjigah ali starih časopisih najdeš vsaj opis časa, značilnosti obdobja ali življenja v nekem kraju, iz česar potem razbereš, kako je živel tisti, o katerem pišeš. Temu rečemo novinarji kontekst, ki pojasni neko podrobnost, iz konteksta pa izluščiš tudi podatek, ki ga potrebuješ. Za Doltarja, o katerem sem pisala, seveda nisem našla šolskega spričevala, našla pa sem podatke o učnih predmetih, ki so se v šolah poučevali v njegovem otroštvu. Zato vemo, kaj se je učil, ko je obiskoval črnomaljsko šolo, takrat še štirirazrednico.
15. Ste napisali še kakšno podobno delo?
Sem soavtorica še dveh knjig: eno sem napisala skupaj s Petro Sovdat, novinarko časnika Finance. Napisali sva knjigo o Igorju Bavčarju. To je politik in gospodarstvenik v Sloveniji, ki se je vzpel v slovenski družbi, zasedal različne politične položaje, bil močan tudi v gospodarstvu, potem pa je naglo strmoglavil zaradi hoje po robu – nespoštovanja zakonov. Zaradi tega je bil potem pravnomočno obsojen. Naslov knjige je Vsa življenja Igorja Bavčarja – s tem sva želeli povedati, da je v različnih obdobjih življenja imel različne vloge. S Silvinom Jermanom pa sem napisala knjigo Slovenski dom v Zagrebu 1929–1999, tako da sva iz arhivskih virov napisala kronologijo delovanja tega društva.
16. Ste močno navezani na Črnomelj? Ali se pogosto vračate k nam?
V Črnomlju sem zelo veliko, vsaj dvakrat na mesec. Ko smo med epidemijo delali od doma, pa sem praktično ves čas delala prav iz Črnomlja, kjer še živi moja mama. To pa ne pomeni, da bi se počutila močno zasidrana v črnomaljsko življenje. Za to bi bilo treba iti med ljudi, obiskovati dogodke in prireditve. Če pa le prideš domov in ostaneš ves čas na Prešernovi ulici, je težko reči, da tudi živim v Črnomlju, ne glede na čas, ki ga tu prebijem. Vsekakor pa je Črnomelj moj dom. Ko prihajam vanj, se najbolje počutim. Ko uporabim besedo »doma«, imam po navadi v mislih Črnomelj.
17. Kaj bi za konec sporočili našim bralcem?
Predvsem bi želela vsem, da hodite po svetu odprte glave, da imate vedno zdravo mero dvoma, da ne nasedate vsemu, kar vidite na spletu, družbenih omrežjih. Da si za izziv postavite prepoznavanje pravih novic med lažnimi. To je izjemno pomembno v današnjem času, da te ne prelisiči vsak, ki ima tri minute časa. Da predvsem poskušate izvedeti čim več o stvareh, ki vas zanimajo, in da se ne zadovoljite s tem, kar vam kdo pove. Pomembno je, da še sami raziskujete, in predvsem, da si ne postavljate prenizkih mej. Vsak lahko doseže vse, kar želi, če si postavi cilje. Da si iz Črnomlja, ni nobena ovira, da ne bi prišel na vrh sveta, če si seveda to želiš in za to trdo delaš.
Hvala, da ste si vzeli čas za naju.
Spraševali sta: Ester Horn, Maša Hutar
Literarno-novinarski krožek
Fotografije: Lana Mikložič
Fotografski krožek
