Z letošnjim koncem šolskega leta se bo upokojila učiteljica glasbe Majda Veselič, ki je vrsto let predajala svoje znanje na mlajše rodove. Ob tej priložnosti smo člani literarno-novinarskega krožka z njo napravili intervju.
- Kje ste začeli svojo poklicno pot?
Moja poklicna pot se je začela marca 1982 v internatu v Črnomlju.
- Slišali smo, da ste se sprva šolali za vzgojiteljico. Kako to, da ste potem postali učiteljica glasbe?
Moja mama si je želela, da jaz ne bi bila učiteljica, ker je vedela, koliko dela to prinese s sabo. Tudi sama je namreč opravljala ta poklic. Pa je rekla, naj bom rajši vzgojiteljica. Za v gimnazijo nisem imela dovolj dobrih ocen in sem šla v Ljubljano v vzgojiteljsko šolo – ta je bila takrat petletna. Tam me je razredničarka Mira Voglar, ki je tudi skladateljica, navdušila za glasbo. V Ljubljani sem bila v internatu Majde Vrhovnik, kjer me je zborovodja Miro Kokol navdušil za zborovstvo. Sicer pa sem v zborih pela že prej – od prvega do osmega razreda. Ko sem končala pet let srednje vzgojiteljske šole in naredila maturo, me je vleklo v glasbene vode. Še pred srednjo šolo sem tudi izredno rada risala in bi bila primerna za oblikovalno šolo, vendar mi tega moji starši in razrednik niso povedali. Skrbeli so namreč, kje bi potem dobila službo kot oblikovalka. Tako sem postala učiteljica glasbe.
- Kateri dogodki iz let vašega službovanja so se vam najbolj vtisnili v spomin?
Še preden sem končala pedagoško akademijo, sem malo pomagala v osnovni šoli Mirana Jarca – vodila sem pevski zbor. To je bilo prvo, kar me je zaznamovalo. Ko sem potem prišla v službo, sem bila vodja likovnega krožka. Poučevala sem tudi likovni in tehnični pouk, ker sem bila oblikovalno in ročno spretna in me je to veselilo. Nato sem se začela ukvarjati z glasbo. Prvi taki dogodki so se zgodili prvo šolsko leto. Na začetku imaš malo treme … Potem so tukaj nastopi s pevskimi zbori – vsak nastop, vsaka revija ti pusti neke spomine.
- V kakšnih pogojih je potekal pouk nekdaj?
Imela sem tablo z notnim črtovjem. Imela sem tudi zvočno tablo, ki si jo priklopil na elektriko. Ob levi strani je bila klaviatura – ko si pritiskal nanjo, je igrala, in ko si narisal note, je tudi igralo. Potem sem imela gramofon, kasetofon in salonski klavir v razredu. Moja učilnica je bila tista za odrom, številka 18, ki je zdaj že v slabem stanju.
- Kakšni so bili takrat učenci? Ali so se kaj razlikovali od mladih danes?
Bili so navihani, nagajivi, pridni, nadarjeni, tudi takšni, ki jih glasba ni zanimala. To je tako kot danes. Kaj pa je drugače? Niso bili toliko nasičeni z glasbo, niso imeli mobitelov, to jih ni motilo. Če smo v 8., 7. razredu prej končali obravnavo snovi, so učenci dobili za nagrado, da so lahko poslušali glasbo po želji. To je bila seveda tista glasba, ki sem jo imela na ploščah. Po navadi so si učenci izbrali iste skladbe, ne tako kot danes, ko je težko ustreči vašim željam. Takrat so mladi imeli skupne idole.
- Kako se je poklic učitelja v teh letih spreminjal?
Zelo. Začela sem s tablo, zdaj pa imam učilnico v novem delu šole, in ta je veliko bolje opremljena. S kasetofonov smo prešli na CD-predvajalnike. Zdaj pa imamo skoraj vse na računalniku in ni treba več iskati zgoščenk. Veliko več je na razpolago. Je pa tudi težje, ker so učenci zahtevnejši.
- Katera je vaša najljubša zvrst glasbe in katera skladba?
To pa se težko odločim. Všeč mi je tako ljudska glasba kot rock – že od nekdaj. Nikoli pa nisem bila pristaš narodnozabavne glasbe. To je bil moj oče, mama niti ne. Klasična glasba je že tako in tako univerzalna. V vsaki od teh zvrsti najdeš nekaj zase. In kaj jaz najraje poslušam? Odvisno od razpoloženja. Ko grem v službo, imam rada kaj energičnega. Ko grem domov, včasih sploh ne prižgem radia, ker imam rada tišino. Mi pa po glavi tavajo melodije, ki se jih težko rešiš.
- Ali znate razen klavirja igrati še kakšno glasbilo?
Klavir sem se začela učiti šele v srednji šoli. V otroštvu me mama ni mogla spraviti v glasbeno šolo, čeprav sem po posluhu doma igrala na zvončke. Zakaj? Ker so me strašili, kako je v glasbeni šoli. Da so bili učitelji takšni in drugačni. Ko pa sem prišla v srednjo šolo, je bil tam obvezen predmet klavir. Tam sem kar hitro napredovala, tako da sem nižjo glasbeno šolo naredila v vzgojiteljski šoli – nikoli ni prepozno. Učili smo se igrati tudi blokflavto in to še vedno igram.
- Na šoli ste vodili tudi krožek pisanice. Kdo vas je navdušil za izdelavo pisanic?
Za to me je navdušila teta mojega tasta, ta je pisala zelo lepe pisanice. To je bila Neža, zdaj je že pokojna, doživela je 97 let. Njene pisanice so bile prekrasne. Vozili so jih na razstave, tudi v tujino. In ona me je naučila pisati pisanice. Ne boste verjeli, kako se mi je tresla roka, ko sem prvič pisala pred njenimi očmi. No in to sem počela vsa leta, dokler nisem tega predala naši učiteljici Anji Golobič.
- Česa bi se še radi naučili?
Vedno me kaj zanima, pa naj so to ročna dela, naj je to vrt, kako skrbeti za rastline … Mogoče bi se rada naučila še kakšnega plesa, ker je to zame najlepši šport.
- Če bi imeli nadnaravno moč, katera bi bila in zakaj?
Kaj ne bi bilo super, če bi učitelji imeli takšno moč, da bi enkrat zatrepetali z očmi in bi vsi učenci poslušali? Ko bi dvakrat, bi se o tem pogovarjali. In ko bi trikrat, bi peli. Koliko minut bi si učitelj s tem prihranil in bi se kaj več glasbenega dogajalo v razredu! Vendar vi niste naprave, ki bi jih lahko ugasnili. Najhujše je, ko komu doma zamenjajo baterije.
- S čim se boste ukvarjali zdaj, ko se boste upokojili?
Ne bo mi zmanjkalo dela. Hči pravi, da če ne bom šla ven na sonce, bom pa risala, šivala, pletla, pela … Ogromno vsega je, da mi bo še primanjkovalo časa. Saj pravijo upokojenci, da je dan prekratek. Imam ogromno idej …
Hvala da ste si vzeli čas za nas. Želimo vam vse dobro na novi življenjski poti.
Iva Kapele, Neja Veselič, Neja Žabčič Grabrijan, Lev Kavčič
Literarno-novinarski krožek
