Po podelitvi priznanj za najbolj urejene sobe v času bivanja in najboljše lokostrelce smo se zahvalili pedagoškemu vodji za bivanje v šoli v naravi.
Poslovili smo se od zaposlenih in odšli novim spoznanjem naproti. Pot nas je vodila ob Soči proti Vrsnem nad Kobaridom k rojstni hiši Simona Gregorčiča. Prvo oviro nam je zaradi dolžine avtobusa predstavljal Napoleonov most nad koriti Soče.
Ko smo se vzpenjali proti Vrsnem, nas je obdajal občutek, da gremo v neskončnost. Majhnost vasi in ozkost cest nas je spravljal v dvom, ali nam bo sploh uspelo priti do cilja. Bil je sončen, a mrzel dan. Veseli smo bili in hkrati ponosni na šoferja, da mu je uspelo.
Kustosinja nam je prijazno predstavila življenje in dela Simona Gregorčiča, duhovnika, a čudovitega pesnika, »goriškega slavčka«. Ogledali smo si tudi notranjost hiše z značilno gorsko arhitekturo.
Odpravili smo se v dolino proti Kobaridu na ogled Kobariškega muzeja posvečenega 1. svetovni vojni.
Naš vodnik je bil upokojeni častnik slovenske vojske, a hkrati veliki poznavalec zgodovine bitk na soški fronti. Ura in pol pripovedovanja je minila tako hitro kot še nikoli. Poslušali smo ga nemo in zamišljeni nad trpljenjem tedanjih vojakov. Za našo poslušnost in postavljanje vprašanj smo bili pohvaljeni, da tako pridne skupine že dolgo ni bilo. Končno je bil naš razrednik ponosen na nas.
Po zajetni malici nas je pot vodila proti domu. Še kako smo bili pridni na avtobusu, saj nam je bil obljubljen postanek v McDonaldsu pri Rutarju v Ljubljani.
Končno jedi po našem izboru in povrh vsega še srečanje z učenci 9. a in 9. b, ki so bivali v CŠOD Kavka pri Kobaridu.
Zadovoljne nas je pot vodila proti domu. Polni novih doživetij smo se veselili srečanja s starši.
