<![CDATA[V petek, 21. 9. 2018, so imeli učenci devetega razreda ekskurzijo na S Primorsko in Gorenjsko.
Na pot smo odrinili zgodaj zjutraj, ko je bil še mrak. Najprej smo se ustavili pri Divjem jezeru v katerem ima izvir najkrajša reka Jezernica dolga 55 metrov. Izliva se v Idrijco. Tukaj smo imeli malico, saj smo bili že pošteno lačni. Pot smo nadaljevali skozi Idrijo in Tolmin do Kobarida.
Bil je čudovit sončen dan tako, da smo imeli pri ogledu kostnice lep in jasen pogled na hribe. V muzeju smo spoznali grozote prve svetovne vojne in se ob multimediji zamislili nad trpljenjem vojakov na frontah in civilnega prebivalstva v zaledju.
Pri vožnji skozi Bovško kotlino smo si spotoma ogledali slap Boko, ki je s svojo dolžino 139 metrov najlepši in najmogočnejši slap v Sloveniji.
Postanek smo naredili pri trdnjavi, kjer smo si ogledali mogočnost njene gradnje in strateško lego nad koriti Koritnice ter tunel na poti do »gornje« trdnjave Fort Hermann.
Sledila je vožnja skozi Log, središče Triglavskega narodnega parka, mimo Botaničnega vrta Alpinum Julijana od tam pa po cesti, ki se vzpne na prelaz Vršič, kjer je ob cesti postavljen spomenik dr. Juliusu Kugyju.
Z recitacijami pesmi smo se spomnili na velikega domoljuba Simona Gregorčiča, ki je še kako ljubil lepotico Doline Trente, Sočo.
Na prelazu Vršič smo se povzpeli do vzpetine Vršič 1737m, kjer smo občudovali naravno lepoto Ajdovsko deklico in številne vrhove gora.
Sončen dan, modro nebo, zelena barva ruševja, sveži zrak in mladostna energija so se medsebojno prepletali. Bili smo prevzeti nad lepotami narave. Seveda je sledilo slikanje.
Ob poti nazaj k avtobusu smo še pobožali številne a krotke ovce, ki so s posebno mehkobo naznanjale, da so tukaj doma.
Tako kot ob vzponu smo bili tudi ob sestopu z Vršiča deležni številnih ovinkov. Pot nas je vodila mimo ruske kapelica v dolino v Kranjsko Goro. Sledilo je pozno a zelo dobro kosilo v gostilni Pri Martinu.
Polni energije smo se odpravili proti Planici, nordijskemu centru pod Poncami. Zastal nam je dih ob pogledu na številne skakalnice in še posebno ob pogledu na letalnico. Še zadnje minute smo ujeli in si ogledali zasneženo dvorano v kleti pod nogometnim igriščem, ki je na planem. Niti nizka temperatura in stiska s časom nas nista odvrnila od tega, da se ne bi vsi zapodili po umetno zasneženi in zaledeneli površini namenjeni smučarskim tekom. Padla je marsikatera kepa, saj so fantje morali pokazati dekletom, da jim ni mar za njih…
Ob sončnem zatonu smo se podali proti Zelencem, kjer smo videli številne izvire Save Dolinke. Zelena barva je bila nekaj posebnega.
In čisto na koncu smo se podali proti jezeru Jasna, kjer smo občudovali barvo Pišnice, številne race, ki so lahkotno plavale in nam dale vedeti, kako jim je lepo.
Polni lepih spominov predvsem pa zavedanja, da živimo v pravljični deželi, polni različnih lepot na katere smo še kako ponosni, smo se odpravili proti domu.
Alojz Hudelja, prof.
]]>
