Koronavirus in moje izkušnje z izobraževanjem na daljavo

 

Vse se je začelo konec leta 2019. Takrat sem slišal za nek koronavirus, ki se hitro širi po Kitajski. Nič me ni bilo strah, saj sem bil prepričan, da se virus ne bo razširil v Slovenijo. 

Ker je bilo na televiziji vsak dan več novic o njem, sem se odločil, da preberem kaj več o tem. Ugotovil sem, da se je razširil že v več držav in da se število okuženih hitro širi. Tako je bilo vsak dan več držav z okuženimi prebivalci. Toda v Sloveniji je bilo vse povsem normalno. Vse dokler se bolezen ni prenesla k nam iz Italije, kjer se je širila zelo hitro. Tam se je pojavilo vse več obolelih in smrtnih žrtev. Na srečo se je bolezen pojavila v Sloveniji v manjšem obsegu. 

Neki četrtek pa sem prišel v šolo in povedali so nam, da naslednji teden ne bo pouka. Vsi smo bili zelo veseli, da nam dva tedna ne bo treba iti v šolo. Prvi teden učenja od doma je bil odličen, ker je bil drugačen, a smo kmalu ugotovili, da v šolo ne bomo šli vsaj še mesec dni, saj se je stanje s koronavirusom poslabšalo. Prvi teden smo učno snov spremljali prek šolske spletne strani, nato pa prek aplikacije Microsoft Teams. Delo prek te aplikacije je zelo enostavno in zabavno, zato je bil tisti teden učenja na daljavo najzanimivejši. Kar pa učenje na daljavo sedaj traja že predolgo, mi počasi postaja že nezanimivo. In zgodi se mi, da ko je, na primer, treba nekaj narediti, si rečem, da bom to naredil pozneje, nato pa pozabim, v šoli pa moram vse narediti takoj in to je boljše. 

Na začetku sem mislil, da mi bo šolanje od doma všeč, toda takoj sem spoznal, da če ni pouka, odpadejo tudi treningi, kar pa se mi zdi najhujše. Kmalu pa sem ugotovil, da so tudi nekatere dobre plati učenja od doma, na primer, več se pogovarjamo z družino, lahko se zbudim kasneje in si tako lahko sam razporedim čas, kdaj bom kaj delal in česa ne bom. Ugotovil sem tudi, da ko imam treninge košarke, sem vedno v dvorani, sedaj pa se več gibljem zunaj, kar je boljše za moje zdravje. Pogrešam pa več razlag pri pouku na daljavo, kajti nekaterih stvari se je težko naučiti brez razlage. Opazil sem tudi, da nekaterih domačih nalog, ki smo jih dobili od učiteljev, sploh nisem oddal, čeprav sem mislil, da sem jih. Tako sem nekatere naloge oddal nekaj dni prepozno. To se mi je dogajalo, ker nisem še tako vajen dela z računalnikom.    

Minevali so tedni in v Sloveniji so se uveljavili vse strožji ukrepi, npr. nošenje mask, razkuževanje rok in nošenje rokavic. Po svetu pa je bilo vse več okuženih in mrtvih in to vse zunaj Kitajske, kajti tam se je okužilo le še nekaj ljudi na dan. Vse večje žarišče so postajale Združene države Amerike. Pri nas v Sloveniji pa je stanje vsak dan boljše in zato upam, da bodo ukrepe kmalu odpravili in bodo ponovno odprli tudi šole. 

Sedaj, ko malo razmišljam, sem ugotovil, da je naša generacija edina, ki ji toliko časa med šolskim letom ni bilo treba iti šolo, kar je bila največja želja vsake generacije prej. Toda meni osebno je ljubše učenje v šoli, zato komaj čakam, da spet sedemo v šolske klopi. 

                                                                                     Nejc Kapele, 7. a